Video right

 

 

 

 

Intervjuji

Katja Fain: Po maminih stopinjah

Moj dolgoročni cilj je, da bi osvojila kolajne na Evropskih in Svetovnih prvenstvih ter tudi na olimpijskih igrah

Več

Maruša Mišmaš: Ko se odločiš, te nič ne ustavi

To je vodilo vrhunske mlade perspektivne atletinje Maruše Mišmaš, državne rekorderke v disciplini 3.000 m v teku čez zapreke in Hervisove ambasadorke. Pravzaprav gre za neusmiljeno dejstvo, ki na neprizanesljiv način predstavi resnico, obenem pa ohrabri vsakogar, ki ima sanje in voljo, da hodi po poti k cilju. Ne - ni lahke poti do velike zmage, ni bližnjic; je pa trda pot, ki je posledica tvoje odločitve.

Več

Slavko Vinčič: Messi in Ronaldo brez privilegijev

Messi in Ronaldo brez privilegijev

 Z najuspešnejšim mariborskim sodnikom smo se pogovarjali o poklicu, ki je privilegij, a hkrati tudi precej nehvaležno opravilo

Več
17 december 2016

Nika Ajlec Kosič: »Tudi konj je športnik«

Nika Ajlec Kosič je štirinajstletna deklica, ki ji konji pomenijo vse. Zato ne preseneča, da so vsi načrti ter cilji povezani s temi plemeniti živalmi. 

Kdaj si začela trenirati preskakovanje ovir?

»Trenirati sem začela po opravljenem tečaju za jahača. Najprej sem imela konja v najemu, s katerim sem začela tekmovati junija leta 2015. Starše sem nato prepričala, da potrebujem svojega konja. Sam nakup konja je kar zapleten, saj je treba najti konja s katerim se ujameš. Pegasa smo našli v Nemčiji. Ko sem ga videla sem vedela, da je nekaj posebnega. Je žrebec in zato na čase kar razigran, vendar sva se ujela. Potrebno pa je bilo kar nekaj časa, da sva si začela zaupati. Ko ga jaham in preskakujeva ovire, imam občutek, kot da pazi na mene. Res je neverjeten konj.«  

Kdo te je navdušil za ta šport?

»Prijatelji, katere obiskujemo že odkar se spomnim, imajo posest s konji. Tako sem pri njih prvič sedla na konja že pri štirih letih in se takoj zaljubila v te živali. Za moj enajsti rojstni dan pa sem dobila v dar plačano šolo jahanja in takrat se je občasno jahanje spreobrnilo v šport.«  

Za kateri klub tekmuješ in kdo je tvoj trener?

»Moj klub je KK Karlo na Meljskem hribu, kjer me trenira kar lastnik, Miha Kovačič. Prav njemu gre zahvala za moje uspehe. Neverjeten je občutek, ko jahaš in vidiš cel Maribor. Kot bi jahal nad svojim mestom.«

Tvoj idol?

»Tajda Bosio je izjemna jahačica in svoj 'hobby' je spremenila v posel. Njen oče je tudi lastnik konjeniškega centra v Lopati.« 

Cilji in pričakovanja za prihodnost? 

»Moj cilj je, da se začnem s tem športom profesionalno ukvarjati, kasneje pa bi tudi poslovno pot povezala s tem športom. Vsekakor so pričakovanja po letošnjih dosežkih velika, je pa res, da naslednje leto tekmujem v kategoriji mladincev. Sprememba prinese tudi nove jahače, ki imajo več izkušenj. Bomo videli.« 

Tvoji največji dosežki?

 »Letos sem postala državna prvakinja med mlajšimi mladinci tako ekipno, kot posamično. Državni pokal pa sem končala na tretjem mestu. Sama sem zelo zadovoljna z rezultati v tem letu, boljše skoraj ne bi moglo biti. V tem športu ni vse odvisno samo od jahača. Pod teboj je živo bitje, ki ima svoj karakter, s katerim se moraš ujeti in mu popolnoma zaupati.« 

Najbolj posebna tekma? 

»Vsekakor državno prvenstvo. Že samo tekmovanje je nekaj posebnega, saj traja tri dni, višine ovir pa se dvigujejo.«

Kako potekajo treningi, priprave, potovanja?

 »Treninge s trenerjem imam najmanj trikrat na teden. V celem tednu imava s Pegasom dan počitka, dneve, ko ni treninga, ga jaham sama. Tudi konj je športnik in kot vsak športnik mora tudi on biti v dobri kondiciji. Treningi so kar naporni, na konju je treba pošteno delati in imeti dosti moči v rokah in nogah. Pomembna je tudi ravna drža ki je zelo pomembna za ravnotežje. Na Meljskem hribu sem vsak dan, če me slučajno ni v Mariboru, pa moram nekako zorganizirati, da nekdo poskrbi za konja. Vsak trening mi vzame približno tri ure časa. Konja je potrebno pred jahanjem pripraviti, očistiti, počesati, mu nadeti opremo, seveda se moram preobleči in si nadeti opremo tudi sama. Konja in sebe nato ogrejem ter pričnem s treningom. Pred pomembnimi tekmami grem trenirati tudi na kakšno drugo jahališče. Letos sem bila mesec dni v Nemčiji pri nekdanjem olimpijcu in si nabirala izkušnje. Vsak dan sem jahala pet do šest konjev in svojega Pegasa, ki je šel z menoj. V Nemčiji več kot milijon ljudi redno jaha, tako da je tam ta šport bolj razvit in popularen. Preden sem odšla me je bilo strah in načrt je bil, da grem za dva tedna, potem pa sem ostala kar cel mesec. Potovanja na tekme po Sloveniji niso nič posebnega, saj pot ne traja več  kot dve uri. Na daljših poteh pa je potrebno narediti postanke in poskrbeti za konja.« 

 Kako poteka dan pred tekmo ter sama priprava?

»Dan pred tekmo nimam treninga. Pegasa samo malo zajaham in ga razvajam, temeljito počešem, očistim, spletem kakšno kitko, ga božam in se pogovarjam z njim. Pripravit moram tudi vso svojo opremo in opremo za konja ter poskrbeti za hrano.«

Brez podpore staršev se najbrž ne bi mogla ukvarjati s tem športom?

»Najverjetneje res ne. Me izredno podpirajo in mi pomagajo. Tudi pri oskrbi konja.  Zahvalila bi se tudi podjetjema AJM in Kosič, ki sta moja sponzorja.«