Video right

 

 

 

 

Intervjuji

Katja Fain: Po maminih stopinjah

Moj dolgoročni cilj je, da bi osvojila kolajne na Evropskih in Svetovnih prvenstvih ter tudi na olimpijskih igrah

Več

Maruša Mišmaš: Ko se odločiš, te nič ne ustavi

To je vodilo vrhunske mlade perspektivne atletinje Maruše Mišmaš, državne rekorderke v disciplini 3.000 m v teku čez zapreke in Hervisove ambasadorke. Pravzaprav gre za neusmiljeno dejstvo, ki na neprizanesljiv način predstavi resnico, obenem pa ohrabri vsakogar, ki ima sanje in voljo, da hodi po poti k cilju. Ne - ni lahke poti do velike zmage, ni bližnjic; je pa trda pot, ki je posledica tvoje odločitve.

Več

Slavko Vinčič: Messi in Ronaldo brez privilegijev

Messi in Ronaldo brez privilegijev

 Z najuspešnejšim mariborskim sodnikom smo se pogovarjali o poklicu, ki je privilegij, a hkrati tudi precej nehvaležno opravilo

Več
16 september 2016

Slavko Vinčič: Messi in Ronaldo brez privilegijev

Messi in Ronaldo brez privilegijev

 Z najuspešnejšim mariborskim sodnikom smo se pogovarjali o poklicu, ki je privilegij, a hkrati tudi precej nehvaležno opravilo

Vloga sodnika je izjemno zahtevno, a mnogokrat nehvaležno delo. Naloga  je najbolje opravljena takrat, ko je sodnik popolnoma neopažen. V nasprotnem primeru je medijski linč v današnjem času neizbežen.

Slavko Vinčič spada v skupino naših najbolj izpostavljenih delivcev pravice. Od leta 2010 je uvrščen na seznam FIFA sodnikov in ima za seboj lepo število mednarodnih in domačih tekem. Po izobrazbi diplomirani inženir telekomunikacij se je s sojenjem začel ukvarjati pri enaindvajsetih letih, za kar ga je navdušil stric, Zoran Novarlič. Znano ime, kaj ne? Zoran Novarlič je dolgoletni nekdanji sodnik, danes kontrolor sojenja in član komisije za sodniške zadeve pri Nogometni Zvezi Slovenije. 

Vinčič je rojen na Ptuju, a se je starši preselil v Maribor, natančneje na Pobrežje, ko je bil star eno leto. V otroštvu, ko še ni bilo računalnikov in mobilnih telefonov, se je s prijatelji podil po igriščih in se ukvarjal z različnimi športi. Čeprav je danes nogometni sodnik, je največji pečat v njegovem srcu pustila košarka. 

Sodniško piščalko je začel vihteti v slovenski ligi, kjer je doslej sodil že več kot 140 tekem, krona je bila lansko finale pokala med NK Luko Koper in NK Celjem. Na mednarodnem prizorišču je za njim 50 tekem v vlogi glavnega sodnika in približno 70 tekem v vlogi dodatnega pomočnika sodnika (sodnik za golom) ali četrtega sodnika. »Pomembnih in »velikih« tekem je bilo ogromno, nobene ne bi posebej izpostavljal. Pri vsaki mora biti kriterij enak in potrebno je pristopiti z veliko mero odgovornosti. Ni pomembno ali gre za tretjo slovensko ligo ali tekmo Lige Prvakov.«

Med odmevnejše tekme spadajo dva evropska prvenstva (2012 na Poljskem in v Ukrajini in 2016 v Franciji), zaključni boji v Ligi Prvakov in Ligi Evropa. Na teh tekmah je bil kot dodatni pomočnik del ekipe našega najboljšega sodnika Damirja Skomine. »Na igriščih sem se doslej srečeval s skoraj vsemi velikimi zvezdniki svetovnega nogometa, od Ronalda in Messija do Ibrahimovića in Pogbaja. Biti del takšnega spektakla je privilegij, obenem pa vse nogometaše obravnavamo enako, brez posebnih ugodnosti«.

Kot glavni sodnik je dvakrat sodil izločilne boje v Ligi Evropa, lani med francoskim Guingampom in Dinamom iz Kijeva ter letos med Sparto iz Prage in ruskim Krasnodarjem. Leta 2013 je pravico delil na polfinalnem obračunu mladinskega evropskega prvenstva na Slovaškem, med Rusijo in Švedsko.

Tako kot športnike cenimo po odigranih tekmah, je tudi sodnikom prioriteta soditi čim več medijsko izpostavljenih dvobojev. »Vsak športnik mora imeti visoke ambicije, a razmišljam le kratkoročno, o naslednji tekmi. Primarni cilj je obdržati trenutni status. Zelo dolga je pot, da dosežeš ta nivo, veliko stvari se mora »poklopiti««. 

Fizična in psihična pripravljenost sodnikov je danes izjemnega pomena. Mnogokrat na tekmah pretečejo več od nogometašev, saj morajo biti prisotni v večini kočljivih situacij, ki lahko pomembno vplivajo na razvoj dogodkov in rezultat. »Potrebnega je veliko dela, truda, vztrajnosti, odrekanja in ne nazadnje podpore družine. Mednarodni sodniki smo veliko zdoma, več kot sto dni na leto. Samo mi vemo koliko priprav, tako fizičnih (v današnjem času mora biti sodnik pravi atlet, saj je nogomet postal mnogo hitrejši) kot psihičnih je potrebnih, da ustrezaš vsem zahtevam. Približno šest krat na leto imamo na nivoju NZS in UEFA fizična testiranja, testiranja iz pravil nogometne igre, preverjanja indeksa telesne mase in različne seminarje, kjer se usklajujejo kriteriji in dosega uniformnost v sojenju. Glavni sodnik na tekmo preteče med 10 do 12 kilometrov, na nekaterih tekmah še več. Zahteva se veliko in mislim, da se glede tega ne razlikujemo veliko od profesionalnih nogometašev. Bistvena razlika pa je, da ima večina sodnikov, sploh iz manjših držav, zraven tudi redno službo, kar predstavlja še večjo obremenitev«.

Priprava na samo tekmo je s stališča vsakega sodnika zelo pomembna. Ko izvejo na kateri tekmi bodo sodili, sledi analiza posameznih segmentov igre, ki jim lahko pomaga na tekmi. Vsak član sodniške ekipe je pomemben in teza, da je veriga močna toliko, kolikor je močen njen najšibkejši člen, še kako velja. Napake so sestavni del športa, kar je glede na človeški faktor nekaj povsem normalnega. Pogosto odločajo delčki sekunde, sodniki prostora za popravni izpit nimajo. V zadnjem času se pojavljajo tehnologije, ki nudijo sodnikom določeno pomoč, ali pa tudi ne. Veliko število kamer iz vseh zornih kotov pokaže, kaj se je dejansko zgodilo, ampak zadnjo besedo ima še vedno sodnik. Ne glede na napake, mora sodnik ostati skoncentriran skozi celotno srečanje, saj lahko hitro izgubi nadzor nad srečanjem, kar prinaša veliko neprespanih noči, predvsem pa besa in izliva čustev navijačev in simpatizerjev te najpomembnejše postranske stvari na svetu.